Avtor: Charles Eisenstein (Objavljeno: 29. 9. 2021; Vir: Substack Charlesa Eisensteina)
Recimo da sem zasvojen s protibolečinskimi zdravili na recept. Vi ste moj zaskrbljeni prijatelj. »Charles,« rečete, »res moraš nehati jemati ta zdravila. Uničuješ si zdravje in nekega dne boš verjetno vzel prevelik odmerek.«
»Ampak ne morem jih nehati uživati. Ves čas me boli. Če jih ne vzamem, sploh ne morem normalno delovati. Imam grozne bolečine v hrbtu in moj zdravnik pravi, da ne morem glede tega storiti prav nič.«
Če sprejmete predpostavke mojega odgovora, ne boste imeli veliko za dodati. Če oba sprejmeva, da ni drugega načina za zmanjšanje bolečine in da je njen vzrok neozdravljiv, potem imam prav, še naprej moram uživati zdravilo proti bolečinam.
Poglejmo še glifosat, zloglasni herbicid, ki ga Monsanto trži pod imenom Roundup (na slovenskem trgu znan kot Boom Efekt, op. prev.). Kritiki navajajo prepričljive argumente glede njegovih učinkov na zdravje ljudi in okolja. Te argumente zagovorniki zavračajo, vsaj do mere, da zadostijo regulativnim organom. Ta vroča razprava teče že desetletja. Zagovorniki Roundupa na primer trdijo tole: »Poglejte, Roundup je najučinkovitejši širokospektralni herbicid, ki ga imamo. Če ga prenehamo uporabljati, bo pridelek upadel. Uporabiti bi morali druge, manj učinkovite herbicide, ki bi lahko bili še bolj strupeni za ljudi in okolje. Roundup je najbolj varna in ekonomična rešitev, ki je na voljo.«
Če znova sprejmemo te predpostavke, smo že na devetih desetinah poti k temu, da klonimo pod težo argumenta. Če omejimo razpravo na sam Roundup in kako relativno škoduje ali koristi, posredno sprejmemo za samoumevnega celoten sistem kmetijstva, del katerega je Roundup. Če se nam industrijski sistem monokulturnega kmetijstva zdi neizogiben, potem imajo zagovorniki Roundupa morda prav. Roundup, ali podoben herbicid, potrebujemo za delovanje trenutnega sistema. Če sistema ne spremenimo, bo prepoved Roundupa povzročila zgolj prehod na druge herbicide: nove kemikalije ali genetske tehnologije, ki bodo imele druge nevarne stranske učinke.
Večine kritikov glifosata ne žene želja po tem, da bi ga zamenjali z drugim herbicidom. Glifosat je pravzaprav osrednja tarča kritik celotnega sistema industrijskega kmetijstva. Če bi imeli sistem malega, organskega, regenerativnega, ekološkega, raznovrstnega in lokalnega kmetijstva, glifosat ne bi bil taka težava, saj skorajda ne bi bil potreben. Kot obširno utemeljim v svoji knjigi Podnebje − Nova zgodba, lahko ta oblika kmetijstva v smislu pridelka na enoto zemljišča doseže boljše rezultate kot industrijsko kmetijstvo (čeprav zahteva več delovne sile – več vrtnarjev, več malih kmetovalcev).
Enak vzorec se pojavlja na področju, ki mu pravimo 'duševno zdravje'. Pred trinajstimi leti sem napisal esej Mutiny of the Soul (Upor duše), v katerem sem raznovrstna duševna stanja, kot sta depresija in anksioznost, opisal kot obliki upora proti blaznemu svetu. Če takšna stanja označimo za bolezen in jih zdravimo s psihiatričnimi zdravili, zatremo upor in prilagodimo posameznika, tako da ustreza trenutnemu stanju družbe.
Če sprejmemo trenutno stanje družbe kot ustrezno in dobro, potemtakem je slabo prilagojen posameznik bolnik. Če pogoje, ki onesrečujejo ljudi, na primer družbeno osamitev, nerazrešeno travmo, standardno ameriško prehrano, nezadostno preživljanje časa v naravi, telesno nedejavnost ali rasne, ekonomske ali druge oblike zatiranja, štejemo za normalne (ali jih prezremo), potem nam ne preostane drugega, kot da prilagodimo posameznika. In če pri tem ne upoštevamo nefarmakoloških oblik 'prilagoditve(1)', nam ostanejo na voljo zdravila, kot so selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI). Torej tisti, ki so obsodili članek in njegovo nadaljevanje, so glede na svoj referenčni okvir imeli povsem prav. »Čeprav je njihova uporaba morda res pretirana, so ta zdravila učinkovit in nujno potreben poseg, ki je mnogim ljudem pomagal rešiti se depresije in živeti normalna življenja.« Če pustimo ob strani študije, v katerih ta zdravila niso prekosila placeba, in če vse druge spremenljivke ohranimo enake, lahko morda razumno trdimo, da so enako koristna tehnologija kot glifosat v okviru industrijskega kmetijstva(2).
Podobno bodo tisti, ki trenutni sistem sprejemajo kot v osnovi dober, ustrezen ali nespremenljiv, njegove kritike videli kot psihološko nestabilne. Kar nekaj ljudi me je – z najprijaznejšimi nameni in pogosto zelo nežno – izprašalo, ali s svojim skepticizmom glede cepiv in prevladujočega zdravstvenega sistema zgolj izživljam nerazrešene otroške rane, povezane z avtoriteto. Ali se upiram dejanski nepravičnosti ali je zdravstvena oblast zgolj nadomestek za mojega očeta (starega tirana, ki mi ni dovolil bedeti dlje od ure za spanje, da bi gledal Vse v družini (ang. All in the Family, ena najbolj vplivnih serij v televizijski zgodovini, op. prev.))? Morda imam nasprotovalno-kljubovalno motnjo (oppositional defiant disorder, ODD)? Tistim, ki sprejemajo zdravstveno oblast kot v osnovi dobro in ustrezno, se zdi logično, da mora moje nezaupanje vanjo izvirati iz neke vrste psihopatologije.
Primera glifosata in SSRI-jev ponazarjata, kako lahko povsem spodobni ljudje sodelujejo pri ustvarjanju škode zgolj s sprejemanjem sistemov in resničnosti, ki jih obdajajo. Zlonamernost je slaba razlaga(3). To je eden od uvidov, ki je bil odskočna deska za mojo pisateljsko kariero. Petnajst let se mi je v glavi prekucevalo le eno vprašanje: Kaj je izvor tega, kar ni prav? Ugotovil sem, da so omenjeni sistemi in resničnosti posledica ideologij, ki so tako globoko vtkane v tkivo civilizacije, da so skoraj neločljive od njega. Mar je neki zlobni genij zvaril koncept samostojnega, ločenega jaza, brezizhodno ujetega v arbitrarno vesolje sile, mase, atomov in praznine? Ne, ta mitologija se je razvila organsko in dosegla vrhunec v našem času. Pravzaprav je preveč dozorela, toda sadeži – sistemi, ki jih naseljujemo mi in ki naseljujejo nas – še niso padli z drevesa. Ko bodo padli z drevesa, bodo počili in vzklilo bo seme nove vrste civilizacije.
Okej, cepiva za covid-19. Pretresali bi lahko njihove relativne škodljive učinke in koristi, vendar s tako omejeno razpravo znova vzamemo za samoumevnega sistem, v katerega logično spadajo. Če sem popolnoma odkrit: moje osebno mnenje je, da četudi druge spremenljivke ohranjamo enake, tveganja in škodljivi učinki daleč prevladajo nad koristmi. Ko sem nazadnje to izjavil v eseju, me je zasul plaz očitkov, ker »te trditve nisem dokumentiral«, čeprav sem povedal, da gre za mnenje in ne za trditev. Tudi tokrat tega ne bom poskušal ne trditi ne dokumentirati, (1) ker so mnogi viri, ki bi jih uporabil, za večino mojih nasprotnikov nesprejemljivi in ker bi moral razviti zapleteno razpravo o sistemski pristranskosti v informacijskem okolju; (2) ker se moje mnenje močno opira na mnenja praktikov iz mojih krogov, ki s prve roke vidijo škodo, vendar jih ne morem navesti z javno dostopnimi viri; (3) in, kar je najpomembneje, ker želim zdaj razširiti pogovor na sistem industrijske medicine, ki je z mnogih vidikov zelo podoben sistemu industrijskega kmetijstva. In ker ne navajam neresničnih 'trditev', cenzorji družbenih medijev s svojo tankovestno logiko ne bodo mogli umakniti tega eseja. Ha! Ena – nula zame(4)!
Če trenutno stanje javnega zdravstva in aktualne paradigme sodobne medicine sprejmemo za samoumevne, se cepljenje da nekako zagovarjati. Enako velja za glifosat v okviru industrijskega kmetijstva(5). Razpravljali bi lahko o relativnih škodljivih učinkih, zasnovah študij, prikrivanju informacij zaradi interesov podjetij, neoznačenih sestavinah, nezadostnem poročanju v sistem za zbiranje stranskih učinkov cepiv (VAERS) in tako dalje, ampak z vključevanjem v to specifično debato se obe strani posredno strinjata, da ne bosta razpravljali o tem, kar ne sodi v njen obseg.
Kaj torej ne sodi v razpravo o varnosti cepiv? Učinkovita naravna in alternativna zdravila za covid. Superiornost naravne imunosti v primerjavi z imunostjo zaradi cepiva. ʻTerenʼ okužbe: zakaj nekateri ljudje resno zbolijo in umrejo, drugi pa ne. Pozitivna vloga, ki jo imajo virusi, celo patogeni, v zdravju in evoluciji. Postopno upadanje virulentnosti. Sociološke posledice predaje odločanja o telesu vladnim organom.
V osnovi so cepiva sredstvo, s pomočjo katerega naj bi družba, kot jo poznamo, še naprej delovala po starem. Ideja za tem je: »Naj se vsi cepijo, da lahko znova zapeljemo na ustaljene tirnice.« To je precej podobno psihiatričnim zdravilom. Če nam je družba, ki onesrečuje ogromno ljudi, samoumevna, morda ta zdravila potrebujemo, da bodo srečni ali da bodo vsaj nekako funkcionirali. Lahko se vrnejo v normalo – v življenje, ki ga opredeljujejo družbene norme. Hkrati pa je ravno to življenje tisto, zaradi česar so sploh postali nesrečni. Podobno to, kar smo vedno poznali kot normalno, zajema pogoje, zaradi katerih se (vsaj domnevno) sploh moramo cepiti.
Za normalno se smatra družba, v kateri so avtoimunost, odvisnost, diabetes, debelost(6) in druga kronična obolenja na epidemičnih ravneh. Ta epidemija je pravzaprav precej nova. V 1950-ih je bila prevalenca diabetesa v Združenih državah le eno desetino današnje. Prevalenca debelosti je znašala tretjino današnje. Avtoimune bolezni so bile v medicini redkost. Ker je večina umrlih zaradi covida imelo diabetes in druga kronična obolenja, celoten okvir politike cepljenja vključuje pogoje, ki so z vidika zgodovine neobičajni.
Normalno je ljudem odvzeti moč, da sami poskrbijo za svoje zdravje in zdravje skupnosti, in jih narediti odvisne od tega, da stvari namesto njih opravijo strokovnjaki. 'Bolnik' (patient) je pasiven in potrpežljivo (patiently) prenese vse, kar z njim počne profesionalni zdravnik.
Normalna je vseprisotna fobija pred smrtjo, ki polaga darove na oltar varnosti in bi za obljubo varnosti žrtvovala vse, četudi nas to oropa državljanskih svoboščin, osebne svobode in samostojnega odločanja skupnosti.
Normalno je marginalizirati celostne in naravne načine zdravljenja, ki učinkovito zdravijo covid in večino drugih bolezni. Opa, zaradi tega stavka bo ta esej označen za napačne informacije. Charles, kje so podatki? No, prav to je del težave. Družba farmacevtskim rešitvam namenja ogromno sredstev, kar pa ne velja za raziskave in razvoj zeliščnih, prehranskih, vibracijskih in drugih nekonvencionalnih terapij. Le-te ne ustrezajo sistemu financiranja in ne ustrezajo paradigmi. Dokazov na ravni številnih obsežnih, dvojno slepih in s placebom nadzorovanih preizkusov torej ni veliko. Poleg tega je delovanje mnogih alternativnih terapij odvisno od edinstvenega odnosa med terapevtom in bolnikom, od prilagoditve zdravljenja posamezniku ali od aktivnega sodelovanja osebe, ki se zdravi, kar pomeni, da alternativne terapije že v osnovi niso primerne za standardizirane preizkuse. Standardizirano preizkušanje, s katerim pridobimo omenjene 'podatke', zahteva nadzor spremenljivk. Je del tega, kar imenujem industrijska medicina – 'industrijsko' se v svojem bistvu nanaša na standardizacijo, nadzor, količinsko opredeljevanje in obseg.
To še ne pomeni, da primanjkuje dokazov za alternativna ali celostna zdravljenja za covid ali katero koli drugo bolezen. Daleč od tega. A če želimo, da bi nam služila v polnosti, se moramo podati v svetove onkraj industrijskih paradigem in dokazov.
Zato bi se torej rad domislil drugačne normale. Razlikuje se od sanj industrije, da bi zemljo, življenje in človeško bitje preoblikovala po svoji podobi. Gre za normalnost dobe ekologije, dobe odnosa, dobe skupnosti in dobe ponovne združitve.
V tej prihodnosti je normalno obravnavati zdravje kot stvar dobrih odnosov znotraj in zunaj telesa. Družba preusmeri na stotine milijard, ki jih zdaj porabi za nego bolnih oseb, v razumevanje in ponovno vzpostavitev teh odnosov. Zasleduje, poskuša, preizkuša in izboljšuje vse mogoče celostne, zeliščne, homeopatske, prehranske, energetske in druge terapije, tiste, ki se izkažejo za učinkovite, pa lahko ljudje prično uporabljati.
V tej prihodnosti prav tako postane normalno prevzeti odgovornost za svoje zdravje in pri tem prejeti podporo (osebna moč volje namreč ni dovolj, saj smo družbena bitja in potrebujemo podporo). Podpora je ekonomska, pravna in infrastrukturna.
Svojo ženo Stello, izjemno uspešno zdravilko, sem vprašal, v kaj bi se zdravstvo po njenem mnenju lahko preobrazilo. Rekla je: »Um in telo prepoznavamo kot kontinuum. Na bolezen ne gledamo kot na naključno smolo. Vemo, da lahko globoka pozornost in odpiranje prostora za nastajajočo celostnost zdravi in da lahko to počne vsak. Medicino lahko vrnemo ljudem.« Vidim, kako Stella skoraj vsak dan pomaga ljudem, da se ozdravijo dejanskih zdravstvenih stanj. Včasih so to stanja, ki so po mnenju zdravnikov neozdravljiva. Moč teh tehnik (in mnogih drugih v alternativnem svetu) je resnična, mogoče jih je poučevati in na njih bi lahko zgradili novo normalo.
Da, medicino lahko vrnemo ljudem. Moč zdraviti samega sebe in drug drugega je bila, podobno kot veliko drugih vidikov sodobnega življenja, profesionalizirana in preoblikovana v le še en nabor blaga in storitev. To moč lahko vzamemo nazaj. Prihodnost medicine ni tehnološko napredna. Tehnologija ima svoje mesto (na primer v urgentni medicini), vendar se je polastila tudi drugih področij zdravljenja: moči dlani, zelišč, uma, vode, prsti, zvoka in svetlobe. Ali si lahko zamislimo zdravstveni sistem, v katerem je izpolnjena obljuba zdravstvenih alternativ, ki so se v senci konvencionalnega sistema dotaknile več milijonov življenj? Te alternative ne bi smele več biti alternative. Dajte no, ljudje, te stvari dejansko delujejo. V zadnjih petdesetih letih so dobile zagon kljub zasmehovanju, marginalizaciji, pomanjkanju sredstev in pregonu prevladujočih institucij. Delujejo, zato jih vzemimo resno. Vemo, kako si povrniti zdravje. Na temeljih tega znanja lahko preoblikujemo družbo.
Nobena od avtoritet ni med covidom rekla: »Ljudje so bolni, več časa morajo preživeti v naravi. Ljudje so bolni, več se morajo dotikati. Ljudje so bolni, imeti morajo zdravo črevesno floro. Ljudje so bolni, piti morajo čisto vodo. Ljudje so bolni, zmanjšati moramo elektromagnetno onesnaženje. Ljudje so bolni, uživati morajo manj kemikalij v hrani. Ljudje so bolni, označimo gazirane pijače z opozorili v zvezi z diabetesom. Ljudje so bolni, spodbudimo jih, naj večkrat meditirajo in molijo. Ljudje so bolni, spravimo jih na vrt. Ljudje so bolni, naredimo mesta hoji prijazna. Ljudje so bolni, očistimo zrak. Ljudje so bolni, zagotovimo brezplačno sanacijo plesni v vseh domovih. Ljudje so bolni, spodbudimo izobraževanje o lokalnih zeliščih. Ljudje so bolni, dajmo vsem na voljo najboljše dodatke in prakse biohekerjev in izkušenih zdravilcev. Ljudje so bolni, ozdravimo prst na naših kmetijskih zemljiščih.« Nič od tega ni tako težko, kot je zagotavljanje, da je vsak človek od drugih oddaljen vsaj dva metra. Naredimo torej te stvari. Preoblikujmo družbo po njihovi podobi s takšno gorečnostjo, s kakršno smo jo preoblikovali v času covida.
Ali hočem reči, naj se ne pogovarjamo o cepivih in se osredotočimo le na širšo sliko? Ne. Cepiva, njihove nevarnosti, pomanjkljivosti in ukrepi, ki so potrebni, da se ljudi prisili k cepljenju proti njihovi volji, so vidni vrh ledene gore, ki surovo razkriva sistem, ki ga predstavljajo. So okno v prihodnost tehnološke odvisnosti, v kateri dajemo v telesa vse, kar zaukažejo avtoritete, in se sprašujemo, zakaj je obljuba zdravja, svobode in vrnitve v 'normalo' vedno na obzorju, nikoli pa se ne preslika v tukaj in zdaj.
Vabi nas drugačna prihodnost. Ne bodo nam je izročili avtoritete in sistemi, ki nam vladajo danes; sami si jo moramo prisvojiti. Prilastimo si jo z izbirami, ki jih nudi. V katero prihodnost vas vodi vaš naslednji korak? V še večjo ustalitev sveta pod nadzorom? Ali v novo normalo, ki sem jo opisal? Prispeli smo do razpotja. Čas je, da izberemo.
Podprite naš projekt
Z donacijo lahko podprete naše delo, da bomo še naprej lahko objavljali kakovostne vsebine. Hvala, ker nas podpirate!OPOMBE
(1) Primeri nefarmakoloških zdravljenj za depresijo vključujejo psihedelično terapijo, tai či, jogo kundalini, kopanje v mrzli vodi, terapijo z rdečo svetlobo, terapijo s pulzirajočim elektromagnetnim poljem in še mnoge druge. Počakaj malo – sem pravkar dal zdravniški nasvet? Napaka! Ne namigujem, da katera koli od teh terapij dejansko deluje. Nak. Le svoje prste razgibavam. Nič od navedenega se ne sme razlagati kot zdravniški nasvet. Preden kar koli preizkusite, obiščite svojega zdravnika splošne medicine. Niste usposobljeni za raziskovanje na lastno pest. Pravzaprav, ker se življenje vse bolj medikalizira, raje sploh ne storite ničesar, celo nikar ne hodite ven, brez dovoljenja zdravstvenih avtoritet.
(2) Da razjasnim – po mojem mnenju je celo v ozkem smislu tveganja in koristi bolje, da se tako glifosat kot SSRI-ji ne uporabljajo, in sicer zaradi njihovih stranskih učinkov, ki jih industrija običajno prikriva. Ti v primeru SSRI-jev vključujejo vse vrste fizičnih težav, povsem mogoče pa tudi umor in samomor. Kar hočem povedati, je to, da obstajajo določeni argumenti za njihovo uporabo, če imamo sistem za nespremenljiv.
(3) Neusmiljeni, zlobni in psihopatski posamezniki so v svetovni eliti na oblasti zagotovo prepogosti. Trenutni sistem jim je pisan na kožo, zato se povzpnejo na vrh in najdejo način, da tam tudi ostanejo. Vendar je njihova moč odvisna od globokih zgodb, ki jih opisujem v tem eseju. Teh zgodb niso napisali oni, jih pa ohranjajo in njihov veter izkoriščajo v svojih jadrih.
(4) Ljudje mi vedno znova povedo, da sem se na tem mestu zatipkal. 'Pwned' (prevedeno z »Ena nula zame!«, op. prev.) je dejansko pojem iz kulture video iger. To vem zato, ker sem vnet igralec. Šalo na stran. Imel sem in imam najstniške sinove, zato sem tako 'in' in kul. Tudi to je bila šala. Šalil sem se tudi, da bo to ustavilo cenzorje. Nekateri ljudje so mislili, da mislim resno.
(5) Razlogi za obvezno cepljenje so veliko šibkejši, ker se zgodba o 'epidemiji necepljenih' sesuva v prah in se kopičijo dokazi, da cepiva ne preprečujejo okužbe ali prenosa, ampak zgolj blažijo simptome.
(6) Ko omenim debelost, me pogosto obtožijo 'sramotenja debelosti'. Zato naj povem, da za debelost ni kriva šibka moč volje ljudi ali neumne izbire. Odvisna je od otroške travme, socialnega programiranja, toksičnih okolij, socialne infrastrukture, v kateri je telesna dejavnost uvrščena v ločeno kategorijo 'telovadbe', neizpolnjenih potreb, ki se poskušajo izpolniti s hrano, prehranskega okolja, oropanega pristne hrane, in od veliko drugih dejavnikov. Včasih ne gre za prenajedanje. Kadar pa gre, sramotenje debelosti pravzaprav doseže ravno nasprotni učinek od želenega, če želim nekoga (zlasti samega sebe) spodbuditi k izgubi teže. In sicer zato, ker je prenajedanje (zlasti s sladkorjem) način, s katerim lahko zapolnimo praznino zaradi pomanjkanja brezpogojne ljubezni in sprejemanja. Šele ko imamo radi sebe in drug drugega točno takšne, kot smo, lahko zapremo to poglavje in se zgodi sprememba. Ustvaril sem kratek spletni tečaj o prehranjevalni preobrazbi (Dietary Transformation), v katerem sem raziskal in v praksi združil te in sorodne ideje.