PO OZNAKAH
5G aditivi adjuvanti AIDS ajurveda alergije alge aloe vera aluminij anemija antibiotiki antidepresivi antropologija ARDS astma avtizem avtoimunske bolezni baker bakterije baterije bazna postaja biodiverziteta bolhe brezposelnost brezvrvični telefon budizem cenzura cepiva cepljenje Cervarix Charles Eisenstein Claus Köhnlein Cochrane covid-19 čebele čistila črevesje čuječnost daljnovod darilna ekonomija demokracija denar deževni pragozd diabetes dihala dihanje DNK dušik dvoživke E120 E250 E407 E450 E451 E452 E621 ekološke sveče ekonomija električna napeljava elektronske sveče epidemija farmacija feritin flebotomija fosfati FSME-Immun gibanje gnojila gozdovi gripa GSO Hans Selye Helena Norberg-Hodge hemoglobin hemokromatoza hepatitis hidroksiklorokin hiperaktivnost hipoksemija hormoni HPV hrenovke humanitarnost iatrogene poškodbe ICNIRP Indija infekcijske bolezni insekticidi intenzivna vzreja intubacija javno dobro jetra jod kanalizacija kandidiaza karagenan karantena kava kisik klimatske spremembe klopi KME kmetijstvo kompost kompostno stranišče KOPB korale koronavirus korupcija kriza krma krvni tlak kvasovke laboratorijske preiskave Ladakh ledvice levkemija ležarina lokalne valute Lyrica mačke mamografija maternični vrat medicina mediji meditacija mehanska ventilacija meningoencefalitis menstruacija meso migranti mikroorganizmi mikrovalovi minimalna plača mobilni telefon monetizacija motnja propadanja čebeljih družin možgani nadledvična žleza Nara Petrovič navigacija nevarni odpadki nevrotoksičnost nikelj nitrati nitriti nitrozamini nosečnost obresti odpadki ogljikov dioksid okolje onesnaženje orientacija osteoporoza otroci pandemija parafin paraliza PCB PCR permakultura permetrin pesticidi Peter Gøtzsche piretroidi plastika pljuča pljučnica plodnost podtalnica poliamini prašičja gripa prebava predrakave spremembe prehrana prehranska dopolnila prekarno delo propaganda protesti protitelesa protivirusna zdravila prst psi ptiči ptičja gripa rak Ray Peat razkužila recikliranje re-lokalizacija remdesivir respiratorji ribe samomor SAR SARS Satish Kumar sevanja sežig Silgard Silvio Gesell skupnost sledenje stikom sol solarne sveče sončne celice spanje srce in ožilje staranje stranski učinki stres sveče svetloba ščitnica šola španska gripa šport tehnologija testiranje težke kovine tradicija transferin trebušna slinavka ulcerozni kolitis uši UTD virusi vitamini vnetje voda vrtnarjenje Wi-Fi zakol zakonodaja zdravila zdravje zelenjava zemlja znanost železo želodec žuželke

Španska gripa – kaj v resnici vemo o njej?

Objavljeno: 5.4.2020

Povzeto po knjigah Virus Mania (Torsten Engelbrecht in Claus Köhnlein) in Invisible Rainbow (Arthur Firstenberg).

Trenutno dogajanje s koronavirusom ponovno obuja strahove pred ponovitvijo scenarija zloglasne španske gripe, ki je leta 1918 zahtevala od 20 do 50 milijonov žrtev, več kot katerakoli druga pandemija doslej. Bolniki so imeli visoko vročino in vnetje pljuč, žrtve pa so se v roku nekaj dni utopile v lastnih telesnih tekočinah.

Večina ljudi verjame, da je bila španska gripa nalezljiva in da jo je povzročal virus, a kot bomo videli, ni ne za eno ne za drugo trditev nobenih dokazov. Drastični ukrepi (maske, karantena in izolacija) niso bili učinkoviti.(1)

Do množičnega umiranja je prišlo v obdobju na koncu prve svetovne vojne, ko so bili številni ljudje podhranjeni in pod izjemnim stresom zaradi več let trajajoče vojne. Obenem so v tistem obdobju množično uporabljali zdravila in cepiva, ki so vsebovala izjemno toksične substance, kot so težke kovine, arzenik, formaldehid in kloroform, ki lahko sprožijo hude simptome gripe. Številne kemikalije, ki so bile zasnovane za vojaško uporabo, so prešle v neregulirano uporabo v javnem sektorju (kmetijstvo, medicina).(2)

Poleg tega je v tistem obdobju prišlo do večjih premikov v tehnologiji (radijski valovi), kar v svoji knjigi Invisible Rainbow podrobno opisuje Arthur Firstenberg.(3)

Slika 1: V času španske gripe so ljudje množično uporabljali zaščitne maske. Na sliki policaji v Seattlu.

Spodleteli poizkusi okužbe

"Znanstveniki so osupnili. Če zdravi prostovoljci kljub vsem poskusom zdravnikov, da bi jih okužili, niso zboleli za gripo, kaj je potem povzročilo bolezen? Kako so ljudje dobili gripo?"

Z namenom bolje razumeti skrivnostno pandemijo so bili izvedeni številni poizkusi simulacije okužbe. En od poizkusov je vključeval prostovoljce iz Bostona, natančneje 62 zdravih mornarjev, ki so bili obtoženi prestopka in poslani v zapor. Obljubljeno jim je bilo, da bodo oproščeni kazni, če bodo sodelovali v eksperimentu. Od teh mož jih 39 še ni imelo gripe in zanje se je sklepalo, da bodo za okužbo še posebej dovzetni. A rezultati so bili presenetljivi. Gina Kolata, znanstvena poročevalka časnika New York Times, jih opisuje v svoji knjigi Flu: The Story of the Great Influenza Pandemic of 1918 and the Search for the Virus That Caused It:(4)

“Zdravniki so sluz pridobili tako, da so vzeli goste, viskozne izločke iz nosu in grla mož, ki so bili zaradi gripe hudo bolni. To sluz so razpršili v nosove in grla nekaterih in jih nakapali v oči drugih zdravih mož. V enem izmed poizkusov so sluz vzeli iz zadnjega dela nosu moškega z gripo in jo namazali ali vtirali v nosni septum zdravih prostovoljcev.
Zdravniki so poskušali simulirati to, kar se dogaja, ko so ljudje naravno izpostavljeni gripi. Zbrali so deset prostovoljcev in jih odpeljali v bolnišnico, kjer so bolniki zaradi bolezni umirali. Bolniki so stisnjeni ležali na ozkih posteljah, goreli od vročine in napol spali v deliriju. Zdravim možem so naročili, naj hodijo okrog postelj bolnikov, se nagnejo k njim, približajo obrazu, vdihnejo zaudarjajoč zadah, nato pa se z bolnikom še pet minut pogovarjajo. Ker so se hoteli prepričati, da so bili prostovoljci bolezni v zadostni meri izpostavljeni, je moral bolnik globoko izdihniti v trenutku, ko je prostovoljec globoko vdihnil. Nato je bolnik še petkrat zakašljal v obraz prostovoljca.
Vsak zdrav prostovoljec je moral isti scenarij ponoviti z desetimi različnimi pacienti z gripo. Vsi pacienti so bili hudo bolni do maksimalno tri dni – na ta način so zagotovili, da je bil virus oziroma tisto, kar je povzročalo gripo, še vedno prisotno v sluzi, nosu in pljučih.
A niti en od prostovoljcev ni zbolel.”

Podobne eksperimente so nato izvedli tudi v San Franciscu s 50 zaporniki, prav tako bivšimi mornarji, pod še precej strožjimi pogoji. Izvedli so tudi poizkuse z zdravimi konji, ki so jih skušali okužiti z izločki bolnih konjev. Nihče ni zbolel. Dr. Milton Rosenau je sklenil:

“Mislili smo, da poznamo vzrok bolezni in bili prepričani, da se bolezen prenaša iz osebe na osebo. A naučili smo se, da v bistvu ne vemo, ali sploh kaj vemo o bolezni.”(3)

Kot piše Gina Kolata:

“Znanstveniki so osupnili. Če zdravi prostovoljci kljub vsem poskusom zdravnikov, da bi jih okužili, niso zboleli za gripo, kaj je potem povzročilo bolezen? Kako so ljudje dobili gripo?”(4)

Slika 2: Bolniki s špansko gripo ležijo v eni od vojaških bolnišnic v ZDA. Obrazi moških so zakriti z namenom preprečevanja prenašanja bolezni, za katero so bili prepričani, da je nalezljiva.

Epidemija agresivnega zdravljenja in množičnih cepljenj

Znano je, da se epidemije pojavijo takrat, ko je imunski sistem ljudi oslabljen, še posebej zaradi pomanjkanja čiste vode in hrane. To je veljalo tudi za pandemijo španske gripe. Možni so številni povzročitelji, ki so seveda lahko delovali tudi v kombinaciji. Če naštejemo le nekaj najbolj očitnih:(4)(5)(6)(7)(8)

  • Psihološki stres, ki ga je povzročil strah pred vojno
  • Agresivno zdravljenje s kemikalijami, ki lahko resno ohromijo imunski sistem, vključno s protibolečinskimi sredstvi, kot je aspirin, in kloroformom. Kloroform se je v zdravilih uporabljal kot konzervans, v telesu pa se pretvori v fosgen,(9) ki se je med vojno uporabljal kot bojni strup. Na koncu 19. stoletja so proizvajalci zdravil vse pogosteje prodajali izjemno toksične substance, kot so morfij, kodein, kinin in strihnin; takšna proizvodnja v tistem času še ni bila regulirana. Na primer, po letu 1898 je nemški Bayer prodajal heroin in ga oglaševal kot nezasvojljiv nadomestek za morfij in kot zdravilo za kašelj v najrazličnejših oblikah – sirupi v lepih stekleničkah, svečke, praški, tekočine ... Za ginekološko uporabo so prodajali tampone, prepojene s heroinom.(10)
  • Cepiva, ki so vsebovala toksične težke kovine in slabo prefiltrirano sluz ali druge telesne tekočine okuženih bolnikov
  • Poškodbe dihal, ki so bile posledica “preventivnih ukrepov”, na primer namakanja grla z antiseptičnimi preparati ali vdihavanja antibakterijskih substanc. Veliko substanc, ki so se v tistem času uporabljale, je zdaj že dolgo prepovedanih (npr. formalin/formaldehid, ki ima močno korozivno in dražeče delovanje na kožo, oči in dihala ter lahko povzroči poškodbe ledvic, jeter in pljuč; pripisujejo pa mu tudi rakotvorno delovanje(11))
  • Elektromagnetno sevanje: Arthur Firstenberg v knjigi Invisible Rainbow opisuje, kako množično uvajanje novih virov sevanj povzroči onesnaženje zemeljskega magnetnega polja, kar bi po njegovem mnenju lahko imelo močan vpliv na celotno življenje na Zemlji. Epidemije gripe so sledile večjim spremembam na tem področju; španska gripa je npr. sovpadala s postavitvijo številnih radijskih oddajnikov.(3) Ljudje se na nov stresni dejavnik sčasoma prilagodijo, kar bi razložilo, zakaj posledice niso bile dolgoročne.
  • Pomanjkanje učinkovitih antibiotikov: veliko ljudi je trpelo zaradi bakterijskih ali glivičnih okužb, a penicilin je bil odkrit šele kasneje (leta 1928)
  • Slaba prehrana: prehrana v obdobju ob koncu 1. svetovne vojne je bila pogosto zelo nekakovostna, saj so ljudje v večji meri uživali predelana, pokvarjena in osiromašena živila (sladkor, bela moka in nadomestki, olja, dehidrirana in konzervirana živila...), obenem pa je prišlo do vsesplošnega pomanjkanja in lakote

Pogost simptom španske gripe so bile notranje krvavitve pljuč (ki so značilne tudi za bolnike s tuberkulozo), isti pojav pa je bil opažen tudi kot posledica cepljenja proti črnim kozam.(12) Številni viri pričajo o tem, da so imela množična cepljenja (do 24 cepljenj na osebo) odločilen vpliv na pandemijo. Ameriška pisateljica Eleanora McBean govori o svojih izkušnjah:(13)

“Vsi zdravniki in drugi ljudje, ki so živeli v času epidemije španske gripe, pravijo, da je bila to najhujša bolezen, kar jo je svet kdaj videl. Močni možje, zdravi in pokončni, so bili že naslednji dan mrtvi. Bolezen je imela lastnosti črne smrti, združene s tifusom, davico, pljučnico, črnimi kozami, paralizo in z vsemi boleznimi, proti katerim so bili ljudje takoj po koncu 1. svetovne vojne cepljeni. Praktično celotna populacija je bila cepljena z ducatom ali več cepiv oziroma toksičnih serumov. Ko so vse te bolezni, ki so jih povzročili zdravniki, izbruhnile, je bila situacija tragična.
"Če bi bili vsi zdravniki tako napredni kot zdravniki, ki so zdravili brez zdravil, do teh 20 milijonov smrti ne bi prišlo."
Pandemija se je vlekla dve leti, pri življenju pa so jo ohranjali z dodajanjem še več strupenih zdravil, s katerimi so zdravniki poskušali zatreti simptome bolezni. Kot vem, je gripa prizadela le cepljene. Ljudje, ki so zavrnili cepljenje, so preživeli. Moja družina je zavrnila vsa cepljenja, zato smo skozi celo obdobje ostali zdravi. Zaradi naukov Grahama, Traila, Tildena in drugih smo vedeli, da ljudje ne morejo ostati zdravi, če telo kontaminirajo s strupi.
Ko je bila gripa na vrhuncu, so bile zaprte vse trgovine, šole in podjetja in celo bolnišnice, saj so se zdravniki in medicinske sestre prav tako cepili in zboleli za gripo. Na cesti ni bilo nikogar. Naš kraj je izgledal kot mesto duhov. Zdelo se je, kot da smo edina družina, ki ni zbolela za gripo; zato so moji starši hodili od hiše do hiše in naredili vse, da bi pomagali bolnim, saj je bilo nemogoče priti do zdravnika. Če bi bilo res, da mikrobi, bakterije, virusi ali bacili povzročijo bolezen, so imeli več kot dovolj priložnosti okužiti moja starša, saj sta veliko ur preživela v sobah z bolniki. Vendar nista zbolela, niti nista bolezni prinesla domov nam otrokom. Nihče v naši družini ni zbolel – niti malo smrkal – čeprav je bila zima, z debelo plastjo snega na zemlji.
Ko vidim ljudi, kako se bojijo, ko nekdo zraven njih kihne ali zakašlja, se sprašujem, kako dolgo bodo potrebovali, preden bodo ugotovili, da se bolezni ne morejo nalesti – pa kakršnakoli že je. Edini način, kako lahko zbolijo, je, da bolezen prikličejo sami z napačnim prehranjevanjem, pitjem, kajenjem ali početjem drugih stvari, ki porušijo vitalnost in povzročijo notranjo zastrupitev. Vse bolezni se da preprečiti in velik del se jih da pozdraviti s pravilnimi metodami, ki pa niso poznane zdravnikom, niti jih ne poznajo vsi zdravilci.
Rečeno je bilo, da je epidemija gripe leta 1918 ubila 20 milijonov ljudi po celem svetu. A v resnici so jih pobili zdravniki s svojimi agresivnimi, smrtonosnimi terapijami in zdravili. To je huda obtožba, a žal je resnična, saj jo potrjujejo uspehi zdravnikov, ki niso uporabljali zdravil, v primerjavi z ostalimi zdravniki.
Medtem ko so zdravniki in navadne bolnišnice izgubljali tretjino bolnikov z gripo, so bolnišnice z alternativnimi načini zdravljenja, kot so Battle Creek, Kellogg in MacFadden’s Health Restorium, z vodnimi tretmaji, kopelmi, klistirji, postenjem in nekaterimi drugimi preprostimi metodami, ki jim je sledila skrbno zasnovana dieta z naravnimi živili, ozdravile skoraj 100% bolnikov. En od teh alternativnih zdravnikov v osmih letih ni izgubil niti enega bolnika.
Če bi bili vsi zdravniki tako napredni kot zdravniki, ki so zdravili brez zdravil, do teh 20 milijonov smrti ne bi prišlo.
Med vojaki, ki so se cepili, je bilo sedemkrat več bolezni kot med necepljenimi ljudmi, bolezni, za katerimi so zbolevali, pa so bile tiste, proti katerim so bili cepljeni. En od vojakov, ki se je leta 1912 vrnil iz tujine, mi je povedal, da so bile vojaške bolnišnice polne primerov otroške paralize, in se spraševal, zakaj odrasli moški zbolevajo za otroško boleznijo. A zdaj vemo, da je paraliza en od pogostejših učinkov zastrupitve s cepivi. Tisti, ki so ostali doma, niso zbolevali za paralizo vse do vsesplošne cepilne kampanje leta 1918.”
Tudi če upoštevamo v tistem času najhitrejši potniški promet (ladje, železnice) in migracije ptičev, ni nikakršne epidemiološke osnove za teorijo o epidemiji nalezljive bolezni.

Pisateljica Anne Riley Hale v svoji knjigi Medical Voodoo omenja vse zgoraj navedene dejavnike:(14)

“Znano je, da svet še ni videl takšne orgije cepljenja in inokulacije vseh vrst, kot so ji bili podvrženi vojaki med [1.] svetovno vojno.”

Hale je zapisala, da je “prišlo do osupljivega števila primerov bolezni in smrti med ‘najmočnejšimi možmi v celi državi’ – takšnimi, ki bi morali biti najbolj odporni od vseh in ki so imeli verjetno zdrava pljuča, saj so morali prestati zahteven fizični pregled s strani usposobljenih zdravstvenih delavcev.” A ravno ti najmočnejši možje so cepali kot muhe zaradi pljučne tuberkuloze.

V tem kontekstu je potrebno omeniti tudi poročilo Idaho Observer (julij 2003). To poročilo omenja preizkus cepljenja, ki ga je izvedel dr. Rosenow in katerega rezultati so bili objavljeni v Mayo Collected Papers svetovno znane klinike Mayo. Izsledki raziskave so pokazali, da so cepljeni morski prašički utrpeli hude poškodbe pljuč – kar je tipični simptom tuberkuloze in drugih bolezni, ki so okarakterizirale špansko gripo.(15)

Slika 3: Vojaški tabor v Franciji. Zdravniki vojake cepijo proti gripi in drugim infekcijam dihal.

Skrivnostno širjenje

Infekcijske bolezni naj bi se širile iz žariščne točke na druge lokacije v smeri, ki je odvisna od okoljskih pogojev. A do takšnega širjenja v primeru španske gripe ni prišlo.

Leta 1918 je prišlo do dveh valov bolezni: blažji val spomladi in veliko hujši val, ki je vzel ogromno življenj, pozno poleti in jeseni. Strokovnjaki se ne strinjajo niti glede tega, ali je bolezen v ZDA prišla iz Evrope ali pa je bilo ravno obratno.

Številni viri pričajo o tem, da so imela množična cepljenja (do 24 cepljenj na osebo) odločilen vpliv na pandemijo.

En od virov navaja, da se je epidemija pričela februarja 1918 v španskem mestu San Sebastian, blizu meje s Francijo na atlantski obali. Drug vir navaja isti čas pričetka, a popolnoma drugo lokacijo – New York City, tisoče kilometrov stran od San Sebastiana, na drugi strani Atlantika. Takšnih istočasnih izbruhov se ne da razložiti ne z ladijskimi povezavami, ne z migracijami ptičev.

Marca 1918 so se pojavila poročila iz dveh vojaških taborov v Kansasu, ki je od New Yorka oddaljen več sto kilometrov. Aprila se je španska gripa pojavila v Parizu, maja v Madridu, konec maja pa je dosegla vrhunec v Španiji. Junija so se prvi primeri začeli pojavljati v zaradi vojne uničeni Nemčiji, istočasno pa tudi na Kitajskem, Japonskem, Norveškem in v Angliji. Leipzig je prvi primer zabeležil 1. julija, nato pa je v naslednjem mesecu zbolelo okrog pol milijona Nemcev.

Drugi hudi val bolezni se je skoraj istočasno pojavil v pristanišču v Bostonu, v Indiji, v jugovzhodni Aziji, na Karibih in v Srednji Ameriki. Septembra se je bolezen razširila po različnih vojaških taborih na zahodu Amerike in v zveznih državah Massachusetts, Pennsylvania in Philadelphia. V oktobru se je bolezen pojavila v Braziliji, v novembru pa na Aljaski.

A tudi če upoštevamo v tistem času najhitrejši potniški promet (ladje, železnice) in migracije ptičev, ni nikakršne epidemiološke osnove za teorijo o epidemiji nalezljive bolezni. Razen če predpostavimo, da je virus na vseh kontinentih naenkrat mutiral v smrtonosno obliko – kar pa je najbrž manj verjetno, kot da bi desetkrat zapored zadeli na loteriji. Kot je zapisal major dr. George A. Soper:

“Ni razloga, zakaj bi [nalezljiva bolezen] potovala hitreje, kot lahko potujejo ljudje, a vse kaže, da je bilo temu res tako.”(3)

Tišina po katastrofi

Ljudi, ki so preučevali zgodovino medicine, je presenetila tišina medijev in zdravnikov po pandemiji. Victor Vaughan, v tistem času en najbolj znanih vojaških zdravnikov, je v svoji 464 strani dolgi avtobiografiji katastrofo opisal le v enem odstavku. A Vaughan bi se moral vsega dobro spomniti, saj je knjiga izšla leta 1926, nedolgo po koncu vojne. “Če bi od koga lahko pričakovali, da bo pisal o epidemiji, je to Vaughan,” piše Gina Kolata. Tako kot Vaughan so bili tiho tudi drugi vojaški zdravniki.(4)

Pandemija španske gripe, ena najhujših, kar jih pomnimo, je bila preprosto izbrisana iz kolektivnega spomina časopisov, revij, knjig in družbe na splošno, pravi Kolata. To bi si lahko razlagali na dva načina. Katastrofa je pomenila tudi zelo osebno katastrofo za zdravnike, ki so bili kljub temu, da so imeli na razpolago ves denar in sredstva za boj proti gripi, pri preprečevanju katastrofe neuspešni. Zdravnikom in farmakologom so bile meje njihovih moči pokazane na zelo brutalen način. Jasno je, da medicina raje ne razglablja o takšnem neuspehu, kaj šele, da bi o njem pisali v spominih ali časopisnih člankih.

Morda je kak znanstvenik, zdravnik ali politik razmišljal o izgubljeni bitki proti virusu in pomislil, da bi administracija izjemno toksičnih cepiv in zdravil lahko vsaj delno vplivala na pandemijo. Prav gotovo je marsikaj kazalo na to. A kdo rad prevzame odgovornost za smrti na milijone ljudi – četudi so bile povzročene nehote – in prizna, da niso raziskali vseh možnih dejavnikov, ki bi lahko vplivali na bolezen?

Lovci na virus

Leta 1997 je bil v strokovni reviji Science objavljen članek skupine Jeffreya Taubenbergerja, v katerem je pisalo, da so iz ene od žrtev pandemije izolirali virus influence (H1N1).(16) “A preden lahko z gotovostjo trdimo, da je bil dejansko izoliran virus, ki je povzročil pandemijo, se moramo vprašati nekaj pomembnih vprašanj,” piše kanadski biolog David Crowe, ki je objavo analiziral.

Raziskovalci so vzeli genetski material iz ohranjenega tkiva pljuč žrtve, natančneje enega od vojakov, ki so umrli leta 1918. Pljučne bolezni so bile za špansko gripo izredno tipične, a kljub vsemu je za zaključek, da je na milijone drugih žrtev umrlo zaradi istega vzroka, potreben velik preskok. In še toliko večji za zaključek, da so umrle zaradi istega virusa, poudarja Crowe.

“Nemogoče je vedeti, ali je večina žrtev umrla zaradi istega vzroka. Prav tako ne vemo, ali je bil virus odgovoren za vse smrti, saj virusov, kakršne poznamo danes, takrat še niso odkrili. Tudi če sprejmemo, da je bil virus influence res prisoten v pljučih vojaka, to še ne pomeni, da ga je ta virus tudi ubil.”
“Vsekakor bi bilo možno, da RNK, ki jo zaznamo s tehniko PCR, ni del beljakovin virusa, temveč je produkt telesa, na primer v povezavi s procesom bolezni.”

Taubenbergerjeva skupina priznava, da je bil vojak nenavaden primer, saj je večina t.i. žrtev gripe oziroma influence (“influenca” predpostavlja virus kot vzrok bolezni) umrla zaradi bakterijskega vnetja pljuč (npr. tuberkuloze). Sklepajo, da so bakterije na koncu prevladale nad virusom. A ta špekulacija je bolj ali manj nesmiselna.

Genetska analiza pljučnega tkiva vojaka je bila osnovana na predpostavki, da so določena genetska zaporedja (sekvence RNK) karakteristična za vse viruse gripe. Teorija pravi, da so v virusu gripe določene beljakovine, katerih sekvence RNK naj bi bile odkrite z uporabo tehnike PCR (verižna reakcija s polimerazo). Te beljakovine se imenujejo hemaglutinini (od tu črka “H” v H1N1 ali H5N1: “H1” in “H5” sta različni vrsti hemaglutinina) in nevraminidaze (črka “N”). A v biokemiji z besedo hemaglutinini poimenujemo več stvari, ne le beljakovine, ki povzročijo, da se rdeče krvničke sprimejo.

Kljub temu naj bi prisotnost virusa dokazali tako, da rdeče krvničke v laboratoriju pomešajo z vzorci, v katerih naj bi bil prisoten virus. To naredijo tako, da vzamejo vzorce tkiva iz obolelih organov (v tem primeru pljuč) in jih položijo (in vitro) v petrijevko, napolnjeno z rdečimi krvničkami. Če se prično sprijemati, naj bi bil to znak, da so hemaglutinini v virusu vzrok koagulacije.

A virus kot tak ni bil iz takšnega vzorca nikoli izoliran. Ta metoda je nezanesljiva tudi zato, ker ne razloči med RNK zunanjega virusa in človeško RNK. “To ne more biti navadna človeška RNK, saj bi po tej metodi drugače vsi testirali pozitivno,” pravi Crowe. “A vsekakor bi bilo možno, da RNK, ki jo zaznamo s tehniko PCR, ni del beljakovin virusa, temveč je produkt telesa, na primer v povezavi s procesom bolezni.”

Encim nevraminidaza, ki naj bi bil specifičen za virus gripe, je normalen produkt telesa in sodeluje pri pomembnih presnovnih funkcijah. Pri pomanjkanju tega encima, npr. zaradi motenj presnove, ki jih medicina poimenuje mukolipidoza I ali sialidoza, pride do hudih težav, kot so slabšanje vida, motnje živčnega in kostnega sistema, miastenija (slabotnost mišic), epilepsija, motnje ravnotežja in motnje v razvoju možganov. Kdorkoli jemlje zdravila proti gripi, kot so Tamiflu in drugi zaviralci nevraminidaz, naj ima to v mislih.

Zaključimo lahko torej, da Taubenberger et al. niso z gotovostjo potrdili, da je bil v vojaku prisoten virus gripe. Obenem njihov eksperiment ne more dokazati, da je vojak umrl zaradi virusa gripe, kaj šele, da so milijoni drugih žrtev umrli zaradi istega virusa.

Enako velja tudi za članke, ki so bili objavljeni v strokovnih revijah Nature in Science oktobra 2005.(17) Mediji so informacije spremenili v globalno senzacijo z novicami v stilu “znanstveniki oživili stari ubijalski virus” in “ameriški znanstveniki v vojaškem laboratoriju rekonstruirali izjemno nevaren patogen španske gripe”. A čeprav naslovi namigujejo na to, virus s kompletnim genetskim materialom (genomom) tudi v tem primeru ni bil izoliran. Znanstveniki so preprosto vzeli tkivo pljuč iz nekaj trupel iz tistega časa, vključno z Inuitko, ki je bila leta 1918 na Aljaski zakopana v permafrost. Nato so izvedli praktično enako proceduro kot leta 1997, a s tem niso dokazali, da je genetski material, ki so ga našli, res del patogenega “starega ubijalskega virusa”. Še več, veliko vzorcev je bilo celo negativnih (tega genetskega materiala v njih niso našli). Sklenemo lahko torej, da gre pri vsem skupaj za čisto špekulacijo.

VIRI

(1) Annual Report of the Surgeon General 1919, pp. 426-35.
(2) Engelbrecht, Torsten; Crowe, David; West, Jim; Vormarsch der Killer-Enten. Schenkt man manchen Medien Glauben, so wird die Welt in naher Zukunft von einer Epidemie heimgesucht, ausgelost durch Mutation eines Vogelgrippevirus mit dem faszinierend-schaurigen Namen H5N1. Auf welchen Fakten basieren die Horrormeldungen? Eine Recherche, Journalist, 1 1/2005, p. 36
(3) Arthur Firstenberg, Invisible Rainbow
(4) Gina Kolata, Flu: The Story of the Great Influenza Pandemic of 1918 and the Search for the Virus That Caused It
(5) Crosby, Alfred, Epidemic and Peace, 1918, Greenwood Press, 1976
(6) Collier, Richard, Plague of the Spanish Lady: Influenza Pandemic, October 1918 to January 1919, Macmillan, 1974
(7) Hoehling, Adolph, The Great Epidemic, Little, Brown & Company, 1961
(8) Interview with David Crowe, 12 February 2006
(9) Gemma, Simonetta, Metabolism of Chloroform in the Human Liver and Identification of the Competent P450s, Drug Metabolism And Disposition, March 2003, p. 266
(10) Fernandez, Humberto, Heroin, Hazelden Information & Educational Services,1998
(11) Formaldehyd, Stoffbezogene Betriebsanweisungen, Ruhr-Universitat Bochum
(12) Herrlich, Andreas, Die Pocken. Erreger, Epidemiologie und klinisches Bild, Thieme, 1960, pp. 162 - 163
(13) MacBean, Eleanora, The Spanish Influenza Epidemic of 1918 Was Caused By Vaccinations, chapter 2 of her work Swine Flu Expose, 1977
(14) Hale, Annie, The Medical Voodoo, Gotham House, 1935
(15) Tolzin, Hans, Die Spanische Grippe, Impf-Report, July/August 2005
(16) Taubenberger, Jeffrey, Characterization of the 1918 influenza virus polymerase genes, Nature, 6 October 2005, pp. 889 - 293
(17) Taubenberger, Jeffery, Characterization of the Reconstructed 1918 Spanish Influenza Pandemic Virus, Science, 7 October 2005, pp. 77 - 80

Podprite naš projekt

Projekt Ni nam vseeno je naše darilo vam. Ustvarjamo ga s srcem, v želji, da najdete koristne informacije, ki bi vam lahko pomagale, da (p)ostanete zdravi. Vsak doniran znesek bo porabljen za dober namen.
Doniraj
Vsa vsebina na spletni strani (razen slik) je pod licenco Creative Commons (CC BY 4.0). Prosto kopirajte, prilagajajte in razširjajte naprej.